Vir slike: http://www.photosbylei.com/wp-content/uploads/2014/02/Breastfeeding-05-720×720.jpg
Uspešno reševanje razpok in bolečin se nadaljuje in človek bi pričakoval, da je to to. Eeeeee – napaka! 6. ali 7. dan se mala marelica odloči, da bo pa sedaj šla v napad z vsem orožjem in da se mora dobro oborožiti … z mlekom! Kar pomeni, da bi se rada dojila med 7:00 in 7:45, pa med 8:00 in 8:45, potem med 9:30 in 10:15, mogoče bi malo počivala do 10:45, ampak najkasneje ob 11:00 bi bil spet čas za kosilo. Omg, kaj je sedaj to?
MARATONSKO DOJENJE
Hitro brskanje in postavljanje vprašanj v ciljne skupine na FB me poduči, da se z rednim pristavljanjem na željo vzpostavi optimalna zveza med povpraševanjem in ponudbo. Kar po domače pomeni, da se morava z malo malino uskladiti, predvsem pa se mora vzpostaviti dovolj ponudbe, ki se čez nekaj dni uravnovesi, tako da podoji niso več tako pogosti, ampak pride ravno pravšnja količina mleka zanjo. (Ok, nisem se poglabljala v ozadje delovanja mlečnih žlez in raziskave, ki so pripeljale do tega. Nešteto prvoosebnih izkušenj mamic mi je tokrat zadostovalo. Pa itak ni bilo časa pretirano brskati. Ker je bil seveda čas za malico 5/13 v tistem dnevu. :D).
V redu, kot organiziranega človeka me je še zanimalo, koliko časa traja to maratonsko dojenje. 3+- dni, v redu. Zabarikadiram se na kavč, oborožim z vodo, vmes dajem navodila za kosilo in posvojim daljinca. (Pozor, ne takrat, ko me malčica gleda – takrat poskušam graditi čim več stika z njo, pogovarjava se, bodrim jo, hvalim jo, meniva se o dnevu, le pojem ji ne, ker bi bila to ob mojem posluhu prej kazen kot kaj drugega. 😀 ). Ko malce zaspi, pa le pogledam kakšno oddajo. 🙂
Pride tretji dan, pa četrti, pa peti in šesti … Kaj je zdaj to, kdaj se neha ta maraton? Tekla sem do Termopil in nazaj, pa še vedno potekajo igre. Odgovorijo mi: pri nas je tako že mesece. Ne, kaj, čakaj, halo? Nisem tip, ki bi toliko presedel na kavču, moram biti aktivna, vsaj malo. Tako se v enem kratkem predahu za 20 minut odselim v kuhinjo in skuham. Je na hitro, ampak je moje domače, njam.
In ponovno se vrnem na kavč, kjer me že pričaka odtis zadnjice od zadnjih dni. Ponoči je na srečo drugače; spi tudi 3-4 ure v kosu in čutim, vidim, vem, da delam prav. Očitno so potrebe čez dan res povečane in kaj pa naj drugega počnem, kot nudim svoji marelici najboljše, kar lahko. Zahteva pozornost? Pa naj, zasluži si jo. Želi jesti? Velja, tako bo zrasla v krepko in zdravo deklino. Ji prija bližina? Ja, hura, vesela sem, da me prepozna kot nekoga, ki ji nudi varnost in zavetje.
Je naporno? Je, seveda, kdor pravi drugače, laže. Pa saj mine, veste. Čez nekaj časa se vse pozabi in ti trenutki danes so pomembni – ne včerajšnji togotni jok, ne načrt, kaj bo jutri, ampak tukaj in sedaj, ko sva sami v tišini noči, ko gledam ta prijazni in mil obrazek, ko čutim zadovoljstvo. 🙂
Čudoviti trenutki z dojenčkom, ki so samo vajini … Kako jih doseči? Z nekaj volje, ogromno truda in …
… se nadaljuje …