Vir slike: Kaja Božiček, Porodna fotografija (https://www.facebook.com/porodnafotografija/)
Tudi mimo teme od dojenju ne morem. Ko sem pred leti, pri prvem otroku poskušala z dojenjem, sem bila še tako nevedna, toliko “napak” začetniških, potem nam je pa še hospitalizacija dokaj hitro po rojstvu prekrižala načrte in se je celoten vzorec porušil. Otrok je okreval, pretežno sicer na AM, ampak to takrat ni bilo pomembno. Po prihodu domov sem se trudila, spet z ogromno napakami, še kakšna 2 meseca, 2 dolga meseca neprespanih noči, neprestanega zbujanja od lakote, sitnosti, nejevolje, tako da sem ta projekt opustila. Prečesala sem vse forume, predvsem Dojenje na med.over.net, kjer sem našla tono koristnih nasvetov, preizkusila malodane vse, ampak sesalni vzorec je bil porušen in poti nazaj (zame) ni bilo. Skratka, malo za uvod. Želja je vedno tlela, je pa tudi prvi bubi zelo lepo in pretežno zdravo odrastel na AM. Tako je … 🙂
Tokrat sem bila že v porodnišnici, pred rojstvom odločena oz. rekla sem si: Dojili se bova, ampak v sproščenem duhu, brez posiljevanja in velikoletečih teorij in razsvetljenosti. Dojili se bova, to je to. 🙂
Že takoj po rojstvu je mala malina pokazala, da se strinja z mano in kolostrum (prvo začetno mleko) je opravil svojo nalogo. Tudi na oddelku sem pristavljala ves čas, usta je pravilno odpirala, požirala (vidi se premikanje čeljusti pri strani in goltala – sliši se. 😀 ).
Zadeva je lepo stekla, drugi dan po rojstvu so jo stehtali, teža je upadla minimalno, tako da sva lahko šli domov. Hura! Zdi se mi pomembno, da povem, da sem hčerko od prvega sesanja vseskozi bodrila in božala (medicinci so mi sicer rekli, da dojenčke to ziritira, ampak jaz sem pa videla, da jo to pomirja. Mhm, sem pokimala, skozi eno uho noter skozi drugo ven in sva se veselo crkljali ter napol gnezdili že v porodnišnici. Naj tudi ne bi, ampak tako sva se lažje podojili, nisem je dvigovala – hej, tudi mama mora okrevati in šparati medenico in križ; mala je lepo zaspala zraven mene in bili sva res srečni. 😀 Moje srce, moj čut, moj razum. 🙂
AU, DOJENJE BOLI!
Prve dni je bilo torej super, razen izredno bolečega dojenja, tako da sem atija naštimala, da takoj drugi dan prinese nastavke (ja, jaaa, vem, ste mi že svetovale pred odhodom, ampak sem bila po svoje trmasta oz. sem si rekla, da ne bom nič kupovala vnaprej, ampak ko se bo pojavila potreba) in komprese MultiMam, ki jih je imela socimra in jih je toplo svetovala. Ati se pojavi oborožen, do takrat pa sem pogumno stiskala zobe in gledala zvezde. Bolečine in razpoke se menda pojavijo zato, ker se pristavlja nepravilno, vendar meni se je najino dojenje zdelo šolsko, iz učbenika. Tudi pregled sesanja iz vseh strani se je zdel pravilen (kasneje je to potrdila tudi patronažna na domu, tako da je očitno bil vzrok razpok drugje.)
Kakorkoli, drugi dan po porodu sva šli domov, nadaljevali s početjem in srečno smo živeli do konca svojih dni … Nope. 😀
… se nadaljuje …