Smernice in izzivi prehrane v vrtcih in šolah

Ali v naših vrtcih in šolah zdravo jemo? Kje je tisti prelom, razkorak med organizacijo jedilnikov in praktičnim udejstvovanjem? Zakaj se ogromno zelenjave in sadja vrne nazaj v kuhinjo? Kakšno breme pravzaprav nosijo tako vodje prehrane kot sama kuhinja in kako se čim bolj približati željam, smernicam vseh udeleženih v tem velikem konglomeratu in doseči kompromis, s katerim bi bili vsi zadovoljni, tudi in predvsem starši?

Povabilo_okrogla_miza_Prehrana_otrok_13112014

O tem in še marsičem so se včeraj  v sklopu sejma Narava-Zdravje na Gospodarskem razstavišču pogovarjali na okrogli  mizi v organizaciji projekta Zdrava juhica.
Idejni vodja projekta Irena Tomažin je v zanimivi debati povezala vse sodelujoče, po izmenjavi mnenj in vidikov, pa je potekala odprta debata tudi s poslušalci.

Na tem mestu naj najprej poudarim, da ne želim deliti suhoparnega povzetka, ampak bom srčno in odprto spregovorila o tematiki, ki se mi ne zdi tako nedolžna. Kot nekdo, ki se ga pereče vprašanje o zdravem načinu prehranjevanja močno dotika in kot mama, ki v prvi vrsti želi najboljše za svoj podmladek. Tudi svoje spletne strani nisem naredila zato, da so gor “samo lepe slikce”, ampak želim skozi veliko večino receptov prikazati, kako se da tudi “tisto drugačno, kdaj nemesno” hrano pripraviti na enostaven način, ampak da še vedno ohrani slastnost in lepoto. 🙂 Pa ne le to, želim na prijazen način pristopiti k vam, staršem in družno pokramljati ter morebiti najti kakšno fajn rešitev.

Skratka – če vam zdrava prehrana ni pomembna in menite, da ne vpliva na naš razvoj, delovanje in energijo ter da nam ni treba toliko komplicirati, potem vam verjetno ni treba brati dalje. 🙂
Če pa ste med (žal peščico) tistih, ki se zavedate, da ni pomembno kaj damo nase, temveč predvsem vase, potem toplo vabljeni k branju.

Torej, med samim poslušanjem sem se najprej kar malo razžalostila, saj je bilo poslušalcev res mala peščica; kompetentni gostje z različnih področij (vodja prehrane v vrtcu, organizator in kuhar v Walfdorskem vrtcu, vodja z Inštituta za trajnostni razvoj s svojim projektom Šolski ekovrtovi, ravnatelj OŠ v Šiški in drugi) so namreč delili svoj vidik in problematiko prehrane v vrtcih in šolah. Ali se res ne zavedamo, kolikšen vpliv ima hrana na nas? Ko pojemo močno škrobnat obrok in smo zaspani, brezvoljni, brez energije še nekaj ur? Ko spijemo kavo in imamo čez uro popolni padec energije in potrebujemo spet novo dozo?
Če vse to prestavimo na manjši organizem, ki potrebuje ogromno kvalitetnih hranil za svojo rast in razvoj, potem ne moremo mimo dejstva, da je prehrana pomembna prvina človekovega delovanja; ni le nekaj, kar damo vase, zato da delujemo, ampak je treba poskrbeti za dolgoročne posledice. Odmislimo vse tisto: “Naši starši so prav tako gor zrasli, pa niso komplicirali.” Sedaj smo tukaj mi, na nas je dolžnost, da poskrbimo za svoje otroke. Kje pa bomo komplicirali, če ne pri in za njih?

HAPPY-veggies

Kje iskati krivce, kdo je odgovoren?
Sama bi vse skupaj obrnila in najprej rekla, da ni treba nobenega obtoževati in kazati s prstom. Vsak se pri svojem delu srečuje s takšnimi in drugačnimi izzivi ter je nenehno izpostavljen smernicam, ki jih mora vključevati v svoj delovni vsakdan, soočen je s problemom budgeta, željami otrok in staršev ter pritiskom preobširnega dela.
Vodje prehrane se srečujejo s problemom budgeta, z vključevanjem smernic in priporočil Ministrstva, morebitnim transportom, higienskimi režimi, ipd. Kuharice so preobremenjene, priprava je zahtevna (za recimo 700 in več obrokov dnevno) nn tudi fizično naporna. Lažje je zasebnim vrtcem in šolam (Walfdorska) z manj vključenimi otroci, saj se da tako lepše manipulirati s sestavinami, priprava je lažja, vrnitev in zavračanja obrokov je manj; gost je lepo povedal: “Če kuham za 150 otrok, je to super. Za 700 in več si ne bi upal kuhati, saj gre tu za popolnoma drugačne procese in to skoraj ni več kuhanje.”Največji problem pa je zavračanje obrokov.
Otroci že v vrtcih ne poznajo zelenjave, ne marajo korenčka, špinače, cvetače, brokolija, … seznam je neskončen. Med poslušanjem sem se vprašala: “HA!”, kako pa to, od kje, saj menda otroci že spoznajo zelenjavo in sadje doma.

MI, STARŠI
Torej smo MI, starši tisti, ki začnemo s predstavljanjem in uvajanjem goste hrane; zato vedno trobim o tem, da je pomembno, kdaj, kako in kdaj. Saj ni uvajanje samo zato, da otroka naučimo, da bo čimprej jedel vse, da se bo nehal dojiti in da bomo nehali kuhati tisto adaptirano mleko. Uvajanje je zato, da otroka spoznavamo z novimi okusi, ga navajamo, njegov organizem, prebavni sistem s sestavinami, ki so zdrave in mu kasneje ne bodo neznane.

Veste, mi kot starši imamo vpliv na prehrano, ki jo pripravljamo doma; nismo soočeni s smernicami Ministrstva in noben inšpektor nam ne bo trkal na vrata in gledal v lonce. Prav tako smo manjša celica z nekaj člani, kjer načeloma budget ni tako velik problem (v primerjavi s 1200 obroki, recimo), čeprav sama se zavedam problematike in se tudi vedno trudim pripraviti hranljive obroke z manj, a vseeno kakovostnimi sestavinami.
Poskusite doma s spremembami, naj bodo majhne, postopne; spremenite in vpeljite eno jed, eno prilogo, poskusite pripraviti drugače; če sledite naši strani, lahko najdete ogromno receptov, na 1001 drugačen način, vedno v zavesti o zdravi prehrani, bolj zdravem načinu priprave… kot je rekla enkrat kolegica:”Saj nismo ušli iz prešnjega stoletja, povsod ta putr pa bela moka.” 🙂
Če so očki godrnjavi, naj to storijo podkožno, otrok namreč zelo hitro dojema vplive iz okolice. Če nam neka jed ni tako všeč, še ne pomeni, da tudi otroku ne bo. 😉
Trditi si upam, da smo starši največ odgovorni za to, kako bodo otroci vzgojeni v prehrambenem smislu. Okusi se spreminjajo in ko bodo najstniki, bodo itak jedli junk. In? Zakaj bi ga morali že sedaj? Upamo lahko, da bodo vsaj pretežni del svojega življenja do najstniških let jedli kolikor toliko kvalitetno zdravo hrano.
mom-child-cooking

Kje in kako vpeljati spremembe?
Počasi in postopoma; otroci se radi učijo in tudi največ naučijo preko igre, preko tega, da jih vključimo v svoj proces priprave hrane, zalivanje rož in vrta, zelišč, da nam pomagajo pri kuhanju – ni panike, en predpasnik, več nadzora, top nož in kuhalnica, in jih učimo skupaj z nami. Zasadite mini vrtiček, lahko tudi samo z zelišči in razložite otrokom, kaj to je, kaj je zemlja, kako raste. Pojdite na sprehod in tipajte zemljo, korenine, travo, rastline, drevesa. Če imate možnost vrta (super!), skupaj pripravite mini gredico, ki naj bo njegova; veste, kako bo z veseljem pohrustal svoj pridelani korenček. 🙂 Razložite, od kje prihaja hrana.
To zahteva svoj čas, je težko, je naporno, vem, poznam in verjamem. Ampak hej, otroci so stalna skrb in odgovornost in ne želite za njih RES najboljše?

images

 

V glavnem, ni spet tako hudo in da ne bomo samo žugali in trkali na vest; dobro je bilo slišati, da se vidik prehranjevanja in predvsem vidik o tem, kaj je zdrava prehrana počasi, a vztrajno premika na bolje.
Ravnatelj OŠ Spodnja Šiška je namreč povedal, da je zaznati spremembe pri otrocih, ki zadnja leta prihajajo v šolo, saj so bolj navajeni zdrave prehrane – sadja in zelenjave, kar je en velik hura za vrtčevske organizatorje in kuharje, pa seveda tudi starše, mar ne?

Sklepčni s(m)o bili v tem, da je najprej treba prisluhniti drug drugemu, videti, kje se vsak sooča s svojimi izzivi in družno poiskati rešitve; ne le pisati in govoriti o tem, ampak prijazno poskusiti reševati morebitne prepreke. Skupno dobro pomeni tudi dobro za vsakega izmed nas, kajne?

Vsak naj se malo zazre vase, stopi korak nazaj in razmisli, kje bi lahko spremenil tudi svoje delovanje, da bi bilo v prid otroka; najlažje je vedno samo kazati s prstom na ostale in metati prve kamne, vendar menim, da je skrb za otroka tisti prostor, kjer naj svoj ego odmislimo.

 

Leave a Reply