Pismo organizatorjem prehrane

Toddler eating a large plate of French fries
Toddler eating a large plate of French fries

Dragi moji, to je eno daljše razmišljanje in tisto, ki se kuha v meni že leta, odkar je moj sinko prestopil prag vrtca. Pa nima tukaj vrtec nobene veze, želim pisati vsem, ki imajo opravka z otroško prehrano v raznih zavodih.

Najprej naj rečem, da vas razumem. Nikakor ne želim blatiti vašega imena, poklica in omalovaževati vašega truda. Razumem, da imate velikokrat zavezane roke, da uskladite namenjen budget z željami in potrebami naročnikov. Razumem, da si tudi vi želite, da bi bili krožniki vedno prazni, brez odpadkov, da bi kuharji vse pripravili brezhibno in da bi bili starši ter vzgojitelji zadovoljni in hiteli pripovedovati o “kako so danes vse pojedli in pomazali”. 

Ampak marsikdo med vami je verjetno starš in se čuti vsaj delno, če že ne v celoti odgovornega za zdravje otrok. Vi kot organizator nosite odgovornost do množice otročičkov, ki se šele razvijajo in v tej najbolj občutljivi dobi potrebujejo največ hranil. Vi, kot nekdo, ki je (ponavadi) inženir živilstva, razumete osnove kombiniranja živil (UPAM! – čeprav ugotavljam, da marsikdo z živilske fakultete nima kaj dosti pojma o samem kuhanju in še vedno suvereno paradira na svojem delovnem mestu) in pisanja popolnih kombinacij za jedilnike malčkov. Verjetno ne le leno prepisujete enot hranil, ne nafilate jedilnika s suhoparnimi kombinacijami in se trudite pridobiti najboljše ponudnike znotraj razpisov. 

Usklajevanje jedilnika ni le filanje praznih kvadratkov s priporočenimi enotami s strani smernic Ministrstva za zdravje, je tudi (oz. naj bi bila) ozaveščenost o najboljši možni izbiri za naše malkče – vsaj meni bi bila. Ne bi mirno spala, če bi vedela, da nisem storila vse, kar je v moji moči, da nudim optimalno prehrano našim najmlajšim. Ne bi mogla hoditi zravnano, če bi nudila 3-4x tedensko kupljeni beli kruh, ki se potem pozabljeno povalja nekje med scefranimi copati v garderobi. Ali zapakiran prepečenec, 2×2 kosa, ker piše nekje, da je to ustreza 2 enotam OH. Ali nekaj podobnega … 

delavnica vrtec cenca4
Delavnica zdravih prigrizkov v vrtcu (rezanje suhega sadja)

Zamislite se, ali ste resnično naredili vse, da lahko rečete, da je vaša naloga za tisti dan, teden, mesec opravljena? Saj veste, da je hrana pol zdravja, če ne še več in otroci 80% dnevnih potreb po hranilih pokrivajo iz prehrane v vrtcu. 80%? Seveda, saj 3/4 dneva preživijo tam. Razen druge popoldanske malice (ker, priznajmo si, 1 banana za mojega aktivnega štiriletnika pač ni dovolj, kot le-ta ista banana mogoče zadostuje 13-mesečniku. Gre za isto malico, isti jedilni list, druga skupina). (?)

Razumem, odgovornost oz. vpletenost različnih strank je tukaj velika. Nekaj smo starši, ki ne storimo dovolj, da bi otroku prikupili določena živila. Recimo.
Drugo so vzgojiteljice, ki ne storijo dovolj, da bi določena živila prikazale in opisale na zadovoljiv način. Recimo.
Tretja je država in resorji z Ministrstva, ki ožajo budget. Recimo.
Četrti so razpisni pogoji, ki omejujejo določena naročila. Recimo.
Peti so otroci, ki ne pojejo vsega in hrana ostaja. Recimo.
Šeste so kuharice, ki ne znajo pripraviti vsega na tak način, da bi bilo slastno za otroke. Recimo.

In še in še … Jaz pa rečem, da je veliko tega blablabla. Pred kratkim sem imela čast prebirati poročila z ogromno besedami o boju staršev z enim izmed slovenskih vrtcev in sem bila šokirana, kako pavšalno in vsepovprek se opleta z zdravjem naših otrok, če malo dramatiziram. Vsekakor so bili podatki dovolj transparentni in nedvoumni, da je bilo jasno, da gre za malomarnost in nemoralno opravljanje svojega dela. Saj ne da je to dandanes kaj novega in nekaj, čemur bi se čudili. 

Kje pričeti s spremembami? Resnici na ljubo, ne vem. Nimam odgovora. Tudi moje pobude za korak v smeri izboljšanja prehrane v vrtcih so naletela na odpor že pri starših:
“Mi smo zadovoljni, tako kot je.”
“Ne bomo komplicirali.”
“Doma bo jedel bolj zdravo, v vrtcu pa … je , kot je.” 
Vse lepo in prav, ampak kot sem že omenila, vrtčevska prehrana zajema dobršen del otrokove prehrane in menim, da bi se morala sprememba pričeti pri njej. Vsi, ki berete mojo spletno stran in bloge, ste že na pravi poti pri vzgoji k zdravi prehrani otrok, menda, ne? 😉 Ostalo pa – potrebne so pobude tudi drugje, da o prehrani v šolah sploh ne pričnem. Ne, ni ok in ne, samo slabše bo. 

Skratka, zamislite se vsi, ki ste vpleteni v ta proces do te mere, da ga lahko kakorkoli spremenite. Vprašajte se, ali sem res storil/-a vse, kar je možno, da pomagam k izboljšanju in spremembam? Pravzaprav – so spremembe sploh potrebne? Menim, da ja, če vidim na jedilniku vegetarijanske prehrane 5x tedensko pri skoraj vseh obrokih sojo našteto med alergeni, potem resnično trdim, da so spremembe potrebne. Zakaj ne bi stopili skupaj s starši in se ne šli neskončnih brezpredmetnih sej in sestankov, kjer se samo suhoparno žveči “nekaj bo treba spremeniti”, “čas je za blablabla”, saj nismo politiki. Lahko stopimo skupaj konkretno in korektno v sožitju z enim prepričanjem – pomagati in obogatiti otroški prehranski vsakdan. S konkretnimi primeri, recepti, jedmi, delavnicami. 

A je to RES tako težko?

 

Dobro izgleda tudi ...

Leave a Reply