ali kako me ni več strah porodnišnice. 😀
Drži, po prvem porodu sem bila več kot tri leta v krču in vsakič, ko sem se peljala mimo porodnišnice LJ, me je kar zmrazilo. Brrrr, porod, brrrrrrrr.
Edinčki so super, je bil moj moto ves ta čas. 😀
Po določenem času (treh letih) pa smo počasi vseeno pričeli razmišljati o naraščaju in govorila sem si: “Če bi bila prepričana, da bo punčka, zanosim takoj.” Žal to ne gre tako, čeprav pa se nam je naša “loterija” izšla in kaj kmalu smo izvedeli za spol. Hura! Nosečnost je potekala dokaj ok, razen nosečniške sladkorne, ki pa sem jo kontrolirala z dieto – posledično teža ni naraščala, počutje in energija sta bila pa super.
Napovedan datum poroda je že bil mimo in 5. dan se je pričelo dogajati. 😀 (Čeprav bi bil po moji oceni datum 15.9., VEM. 😀 ).
Že tekom dneva (12.9.) so se pričele blage bolečine v spodnjem delu trebuha, ki so se počasi, a zanesljivo stopnjevale, potem pa ponehale proti večeru. Podobno kot že nekaj dni nazaj, zato sem si mislila, ko bo, pa bo. Brez letanja prehitro kam kot prvič. 😀 Taisti dan sem imela še pregled pri svoji zlati ginekologinji, ki je pokazal: 2-3 cm odprta. Velja, bomo počasi čakali, kaj se bo zgodilo, CTG raven kot Madžarska, zato se sploh ni mudilo. Povem še, da sem v nedeljo zaznala malo plodovnice, ampak nič hujšega.
Ponedeljek je torej minil dokaj spokojno, opravki, kosilo, nič pretresljivega. Proti večeru sem šla počivat na kavč in tudi zaspala brez večjih težav. Okoli 3h ponoči me nekaj prebuja, nekaj me moti, si mrmram na pol v snu, kaj je to? Lulat, žejna, ne vem … prebudim se in BLINK, žarnica. Seveda, popadki so. Niso lažni, ni otrdevanje, ampak prav lepo čutim popadke. RES veš. Na WC pogled na papir razkrije kri, aha ok. Drugi znak. Bo potemtakem pa le čas. Torba je spakirana, dodam še materinsko in ostalo dokumentacijo, na telefon naložim aplikacijo za beleženje popadkov in čakam. Lačna, zato pojem še sendvič, gledam risanke in vestno beležim popadke.
Proti 5h zjutraj se stopnjujejo na 5 minut, precej enakomerno. Zbudim fanta, se napakiramo in odrinemo proti porodnišnici Ljubljana. Zjutraj so ceste še prazne, zato smo preko centra takoj tam. Lahko bi čakala doma še kako uro, ampak potem bi po cesti potrebovali veliko več in vprašanje, koliko bi se že zabasalo na delovni dan v centru Ljubljane.
Skratka, sinka odložimo pri babici in dedku, v 7ih minutah sva pred porodnišnico. Grem se pofočkat, sprejme me nasmejana sestra Marija, ati parkira, midve pa opraviva formalnosti. Odprta 5-6 cm, res bo čas. Kul, čakam, ravno je izmena. Z mojo večjo polovico se šaliva v tisti mali čakalni sobici, naredi še par fotk, kar žarim. Kdo bi si mislil … Sicer sem anksiozna, malo me je strah, malo pa nabiram moči za porod, ki prihaja. Nekje sem te dni prebrala lep tekst in je šel nekako takole: “Vedela sem, da prihajaš. Nežno si potrkala že nekaj dni prej … (čudovito, a ni? :solzice:).
Super prijazne sestre me pospremijo v pripravljalno sobo, poteka ceremonija: klistir, wc. Ni mi odveč, saj vem, da se bom počutila lahkotno in celotna zadeva ni nič kaj neprijetna. Brez skrbi. 🙂
Ravno poteče izmena in druga (spet neverjetno prijazna) sestra me pospremi do tuša, z besedami: Kar lepo, vzemite si čas, topla voda bo pomagala. Kako čutite bolečino? Po moji lestvici smo nekje na 6-7, rečem. Velja, kar tuširajte se, kolikor želite. Wau, kakšen odnos. Grem res pod tuš, ki seveda ful prija in ostanem tam 10 minut. Želim nazaj do mojega partnerja, ker sta mi debata in šaljenje nekaj najboljšega.
Nekaj časa sva še na hodniku, potem pa me okoli 7h peljejo v sobo. Zdi se mi, da sem v njej že prvič rodila. Lila barve, kako lepo. 🙂
Z mano je vseskozi fantastična babica Maja, ki me bodri, usmerja in ves čas meri popadke z roko. Seveda sem priklopljena na CTG, a ona je ves čas ob meni. Top! Pogovarjamo se vse sorte, popadki se stopnjujejo, a nič drastičnega. Pogovorimo se o možnih protibolečinskih sredstvih; zaupam ji, da sem prvič prejela umetne popadke in dolantin ter da si ne želim več te “zadetosti” in tega, da se poroda skoraj nič ne spomnim. Pravi mi, ti boš to zmogla brez vsega. Če bo prehudo, pa povej. 🙂
Lepo zaupanje in počutim se bolj močno, tako da grem dalje brez. Zavrnem tudi dušikov oksidul (smejalni plin), ampak mi toplo priporočajo, da naj vsaj poskusim, ko bodo popadki premočni. Potem sem ZELO vesela, da sem sprejela, kajti delno omili bolečino in me tudi sprosti. V roko dobim metuljčka in neko raztopino (glukozo z nečim, ne spomnim se več).
Po kakšni uri na postelji se pričenjajo popadki malo bolj stopnjevati, babica je ves čas prisotna in me usmerja – zakon! So že dokaj močni in če so bili prej na moji lestvici 7/10, so sedaj krepko čez 10. 😀 Kar pomeni, da se dete pripravlja na prihod; odprta sem dovolj, sedaj pa samo še čakamo, da res pritisne in seveda jaz z njo. Ta “push, push”, kot ga vidite v filmih, v živo ni tako enostaven. Moraš znati pritisniti na pravi način (kot bi šel na blato, ja super, kako naj to izvedem, če otroka čutim drugje? D ), ampak nekako mi pomaga partner, ki pravi: “Spomni se mene, kako grem jaz in kakšne zvoke spuščam. Aha, ok, ful mi je lažje.” 😀 😀 : ).
Sedaj so v sobi že tri babice, vsaka usmerja, Maja me najbolj bodri in vodi, poskuša me fokusirati na pravi čas sredi popadka, da lahko pritisnem in njen glas je tisto, kar vseskozi slišim. Še nekajkrat pritisnem in tišina …
Začutim ogromno toplo vodo, nekaj toplega, boli neopisljivo, ampak mine v sekundi ali dveh. Potem se zasliši najlepši glas na svetu – jok novorojenčka in takoj mi jo dajo, da jo stisnem. Občutek je tudi neopisljiv, kot miljone mavric olajšanja, veselja, poguma, olajšanja, energije, vseh barv in zvokov se zlije v tisto prvo sekundo, ko jo privijem k sebi in pobožam. Je vredno? Je. 🙂
Kasneje se porodi še posteljica, mene pa zašije kirurg (ena mini raztrganina); šivanja se spomnim, a ne boli, malce skeli, ampak nič hudega. Gledam hčerko, kako je našobljena in iščem poteze podobnosti (težko, itak so zmečkani in vsi smešni, ko se rodijo). Povprašajo naju po imenu in še sredi porodne sobe se spogledava, a potem končno: Karisa. 🙂 Preverijo dvakrat, kajti ime je neobičajno, ampak nama je najlepše.
Po porodu sem super, škljocnemo par fotk, partner se poslovi, jaz pa čakam tiste 3 ure, če bo kaj zapletov, ipd., ampak se pa počutim, da bi lahko vstala in šla. Moram ležati in končno me z otrokom peljejo na oddelek.
Čeprav se marsikomu moja izkušnja verjetno ne zdi sanjska (postelja, CTG, šivanje), je meni vse to bilo opravljeno mimogrede in nemoteče; če se odločiš za tovrstni porod, pač sprejmeš nekatera dejstva vnaprej oz. se nanje pripraviš. Meni je bilo tako lažje in brez stresa. Najbolj od vsega mi je pa pomagala babica, ki je bila kot angel varuh; s takim odnosom bi bilo povsod veliko lažje, manj stresno in travmatično.