Zgodba o dojenju_5.del

Zgodba o dojenju_5.del

Po nekaj dneh se spet prične kalvarija; komprese pomagajo, nastavki tudi, na mojo željo pride patronažna in jo stehta. Ponosna sem, ker se lepo doji in prepričana sem, da bo teža v več kot tednu lepo narasla. No, moja napaka, da sem karkoli pričakovala. Deklica pridobi “le” 100 g in čeprav se ne bi smela, se zasekiram. Kaj ne delam prav? Ali ni dovolj na vsaki strani 20 minut in več – vidim, da dobi tudi mastno, bolj kalorično mleko. Bi se morala hraniti pogosteje? Naj jo zbujam, ko zaspi za več kot dve uri? Tisoč in eno vprašanje … Čeprav je patronažna res super in temu ne pripisuje prevelikega pomena, saj dojenčki napredujejo drugače, ne v neki fiktivni predpisani statistični krivulji, tako da naju bodri, da nadaljujeva z dojenjem in s čim manj sekiranja. 

mm5-2

Vir slike: http://cdn3.volusion.com/lducp.ehwhm/v/vspfiles/photos/mm5-2.jpg?1425680834
Tudi sama si to govorim, ampak ne morem iz svoje kože, tako da si želim pripraviti optimalni teren, prepričana želim biti, da deklici nudim vse možno, kar je potrebno, da bo lepo napredovala. Patronažna me tudi vpraša, če želim, da pride čez 1 teden ponovno na tehtanje in odgovorim pritrdilno, saj se mi zdi, da se da vsako akcijo še izboljšati. Tako da sedaj ravno potekajo ti dnevi, ko to pišem; deklico zbudim, če spi blizu treh ur (razen včeraj je imela zabaven dan, ko se je dojila 45 minut na vsako uro 😀 ) in res redno pristavljam; ne bi rada, da zaradi mene hujša ali kaj podobnega, oh, kakšna mama pa sem. (Malo heca, ne sekiram se do te mere, da bi sebi karkoli očitala, samo želim vse skupaj optimizirati, pač v mojem stilu). 🙂

In kako nama gre?

… se nadaljuje … 

Leave a Reply