Zanimiv naslov, kajne, ki ne pove veliko ali pač? 🙂
Začela bom na začetku, daaavno pred rojstvom svojega otroka.
Od faksa dalje sem se namreč vseskozi ukvarjala z neko vadbo, tek, rolanje, aerobika, pump, fitness, step, boot campi, ni da ni. Preizkusila sem na stotine DVDjev in vadb z interneta, kar nekaj let pa sem hodila na različne vodene vadbe. Takrat mi je bilo to, da se razdivjam in totalno prešvicam “must” in brez tega si nisem znala predstavljati svojih športnih uric. Velikanska ljubezen do plesa (in davni trening latinskoameriških in standardnih plesov iz preteklosti je v meni namreč pustil neizbrisno sled) in ko se je pojavila Zumba, sem jo takoj zagrabila in se tudi izobrazila za inštruktorico. Skratka, hočem poudariti, da sem bila natrenirana, zelo dobro sem se zavedala svojega telesa in vseh mišic, udeleženih v procesu takšne in drugačne vadbe, nikoli mi ni bilo težko ozavestiti točno določeno mišico in dati pri posamezni vaji poudarek nanjo.
Med nosečnostjo sem z velikim navdušenjem ostala prav tako aktivna – poučevanje Zumbe sem žal prekinila, ker je preveč aktivna vadba in daje preveč poudarka na center telesa, miganje bokov in stiskanje trebušnih mišic in se mi ni zdela primerna. Sem pa hodila na več različnih vadb (aero za nosečke, ipd.), si nabavila nekaj DVDjev in doma trenirala, ko sem imela čas. Vse to sem vestno opravljala nekaj mesecev, zadnji trimester pa sem bila že utrujena in se mi ni dalo več, tako da je šlo vse skupaj lepo v pozabo… 🙂
Po porodu sem po posvetu z ginekologom in dobrih dveh mesecih rekla: STOP! Sedaj je čas, da ponovno pričnem in pridem v formo. Na youtube sem poiskala kar nekaj primernih poporodnih vadb in se lotila. Ampak žal je tako, da pri teh vajah niso vaditelji zelo natančni in marsikaj pozabijo povedati, so površni in tako mimogrede delaš vajo narobe. In pri tako ranljivem telesu, predvsem hrbtišču in telesnoem jedru, kot je poporodno, sem si tako delala levjo uslugo. Nekaj mesecev sem vztrajala, ampak ker ni bilo efekta, sem opustila.
Ko je prišla pomlad, sem se odločila za tek. Jaaa, tek sem oboževala. 🙂
Narava, tišina, dihanje, jaz in moja meditacija. To potrebujem, to je to. Stres bo zbežal, negativne misli bom odvrgla in vsa para mi bo ušla. Mhhmhmm… nič od tega mi ni ušlo, razen urin. Jap, resnica je taka, ne bom olepševala. Zelo oslabljene mišice medeničnega dna, prerezan presredek in popolnoma šibko telesno jedro so mi pokazali jezik in odšli na dopust, mene pa pustili s poporodno inkontinenco. Pri kihanju, prevelikem smejanju, premočnem kašljanju. Cel žur, kajne? 🙂
Druga stvar, ki me je kar zdelala, je nenehno dvigovanje, oslabele mišice v rokah, trebušne so itak čisto v drugem časovnem pasu in pravilno dvigovanje .. hm, kaj je to pravilno dvigovanje? 🙂 Posledično sem nonstop nepravilno prestavljala dojenčka, prestavljala in dvigovala iz ramen, namesto iz hrtnih mišic in ko sem želela na stari način kadarkoli si pomagati s trebušnimi mišicami oz. mišicami jedra, me je zadelo, da jih ni in evo, spet sem vse “vlekla” iz ramen. To se je nalagalo kar dobri dve leti, dokler ni prišlo do močnih bolečin v spodnjem delu hrbta in vlaknih desne roke, do te mere, da sem se ponoči nenehno zbujala od bolečin. 🙂 No, saj zbujanja sem bila navajena še od dojenčka, ampak nekako upaš, da boš enkrat pa le se pošteno naspal.
Pa tudi če pustim bolečine ob strani, najhuje mi je bilo to, da nimam več kontrole nad svojim telesom in posledično opravljam gibe, ki so totalen No-No in si tako delam negativno bilanco za stara leta. In ker sem tak tip, da FUL raje “preprečim kot lečim”, mi je kot darilo iz neba (iz več razaličnih koncev, kako zanimivo, kajne, kako vesolje/sila/nekaj poskrbi za točno tisto, kar takrat rabiš) prišel nasproti pilates.
Ni bil nov prišlek, z njim sem se preko DVDjev Winsor srečala že pred 10-imi leti, ampak mi je bil takrat “bleh”. Prepočasen, prenežen, pravzaprav sploh nisem točno dojela, kaj točno zahteva od mene in malo sem zibala nogo, malo sem delala most, potem pa se hitro naveličala in raje šla teč. 🙂 Ni bil še čas za najino druženje.
Pravi, vodeni pilates je prišel k meni čisto iz drugih virov. V istem tednu sem brskala za novimi vadbami in odkrila center zelo blizu mene. Kul, vsekakor preverim. Nasproti mi pride kolegica s Plesnim pilatesom (zelo kul zadeva, nekaj čisto drugačnega), takoj grem pokukat. In ponovno mi pride na pot Tanergija, ki so mi jo priporočali že po porodu in o kateri mi druga kolegica glasno vsakič navdušeno pripoveduje. Ok, kako naprej? Preizkusim vse.
Plesni pilates ena A, sproščujoča, navdihujoča in zabavna, vredna obiska, ampak čutim, da mi manjka nekaj več.
Center, ki mi je najbližje, kul, dihamo, izredno počasi vodeno, kul.
Tanergija pa jaaa, to je to. Začutim vaditeljico, njeno energijo, ki polni prostor in se usmerim vanje.
Več o Tanergiji pa v posebni objavi. <3