Samo 2 kili cukra na otroka


Vir slike: https://static5.depositphotos.com/1037987/475/i/950/depositphotos_4759869-stock-photo-kindergarten-teacher-supervising-children-eating.jpg

Po odmevnem prispevku, ki sem ga na blogu objavila prejšnje dni, sem dobila na mail kopico zgodb staršev s prvoosebnimi izpovedmi glede njihovih bojev za spremembo prehrane. Ob branju so mi šli kar lasje pokonci. Da razjasnimo, pri pobudah teh staršev ne gre za korenite spremembe, zavračanje jedilnikov, blatenje organizatorjev prehrane, temveč le za mini korake (“želeli smo samo, da bi bil čaj manj ali nič sladkan” ali “ne vidimo razloga, da je za zajtrk vsak dan kruh” ali pa “naša želja je bila le, da bi bilo manj odmrznjene hrane in več sveže pripravljene.” Se vam zdijo to nerealne zahteve? Menim, da ne. Prav tako pa menim, da bi morale biti obe strani pripravljene prisluhniti drug drugemu. Tukaj ni več v prvi vrsti pomemben egotrip vpletenih, temveč to, kaj dobijo NAŠI OTROCI na krožnik. A je to res tako težko razumet? Meni je, resnično mi je. Ne morem mimo dejstva, da nekdo NE RAVNA v korist otrok. Preprosto ne morem.

Skratka, najbolj se me je dotaknila zgodba enega starša, ki jo objavljam spodaj. Izmišljotine? Resnično težko verjamem, da bi se kdo bil sposoben izmisliti kaj takega. 🙁

” Ob branju vašega prispevka sem spet podoživel vso zgodbo, ki se je dogajala v našem vrtcu …

Par staršev nas je podalo predlog, da se ustvari skupina za spremljanje prehrane in da se jedilniki spremenijo. Iz tega predloga je nastala vojna, iz strani vodstva so se začeli vršiti pritiski, grožnje, blatenja po kraju, sklicevanja izrednih sestankov, na katerih se nas je žalilo in ogovarjalo. 

Starši se nismo pustili in smo vztrajali pri svojem. Vedno več zaposlenih v šoli, oz. vrtcu, je začelo prihajati do nas in nam predajati informacije ter dokumente, iz katerih smo ugotovili, da je dejansko stanje v šoli in vrtcu še hujše, kot smo mislili. Vzgojiteljice so nam povedale, da so jedilniki izobešeni samo zato, da smo starši zadovoljni, dejansko pa se velikokrat zgodi, da otroci jedo čisto druge stvari. In da je večina živil kupljenih predpripravljenih, v kuhinji jih samo pogrevajo, npr.palačinke, zrezki, kaneloni, lazanje, itd. Zelenjava pride zamrznjena, sladice, kruh in pekovsko pecivo pridejo od istega dobavitelja.

Sadje in zelenjava nista bila na jedilniku vsak dan, sadje so večinoma ponujali v celem kosu in se potem pritoževali, da ga otroci ne jedo in raje vzamejo kruh.

Na sestanku z organizatorjem prehrane smo starši šokirani ugotovili, da sploh nima temu primerne izobrazbe in da ne ve, kaj je npr. glikemični indeks (ali glikemična obremenitev), kakšne so diete pri glutenski ali laktozni intoleranci. (!) Povedal je par šokantnih dejstev: da zelenjave ne vključuje v jedilnike, ker otroci tega ne marajo in da baje morajo kupovati predpripravljeno hrano, ker je kuhinja premajhna in nimajo kje kuhati, da kuhajo instant juhe, ker so na te okuse otroci navajeni od doma in da naj starši popoldan poskrbijo za zdravo prehrano. Da kuhajo lokalno, ker je Slovenija tako majhna, da je tako ali tako vse lokalno, da je poraba čistega sladkorja na leto na otroka SAMO 2 kg (seveda, če brez  vseh skritih sladkorjev v pekovskih izdelkih, kupljenih sladicah, sadnih jogurtih, sokovih, marmeladah, čokoladnih prelivih, … )

Ob vztrajanju pri spremembi prehrane smo se starši začeli soočati s še hujšimi grožnjami, blokadami, verbalnim nasiljem, blatenjem po okolici, izolacijo in raznimi nagajanji, predvsem iz strani in po naročilu ravnatelja. Vodstvo nam je grozilo tudi s tožbami zaradi blatenja ugleda, z novinarji in medijskim linčem, slišali smo tudi, da je ravnatelj najel detektiva, ki naj bi izbrskal kaj umazanega o nas.

Starši nikoli nismo dobili možnosti, da bi sodelovali na sestankih, kjer se je pljuvalo čez nas, prav tako se ni odzval predsednik Sveta staršev in ne predsednik Sveta zavoda. Kasnejša obrazložitev je bila, da jim ravnatelj ni dovolil.

Starši smo bili že čisto obupani in pod ogromnimi psihičnimi pritiski. Brskali smo po internetu in tako naleteli na Društvo Svet staršev. Nataša, predsednica društva Svet staršev rešuje veliko podobnih primerov, pa tudi primerov mobinga ravnateljev nad učitelji, medvrstniškega nasilja v šolah, nepravičnega ocenjevanja otrok ter raznih nepravilnosti, ki se dogajajo v vrtcih in šolah našim otrokom, starši pa nimamo znanja ali moči (zaradi psihičnih pritiskov), da bi se postavili za svojega otroka. Nataša iz društva Svet staršev nam je ogromno pomagala, tako pravno kot tudi z nasveti in podporo. Še zdaj smo jih hvaležni za vso podporo, saj smo bili pod takimi psihičnimi pritiski, da bi najbrž odstopili od vsega, če ne bi imeli njene podpore.

Velika težava je tudi, da predstavniki staršev niso seznanjeni s svojimi dolžnostmi in pravicami in da svoje funkcije ne opravljajo tako, kot bi morali. Na sestankih običajno samo kimajo ravnateljem in potrjujejo predlagano.

Težava so tudi starši, ki se jim prehrana ne zdi pomembna in ki se z njo sploh ne obremenjujejo. Skozi proces smo spoznali veliko takih, ki jim je vse ok, samo, da je otrok sit.

Inšpekcije so opravile svoje, v okviru zakonskih možnosti, ki pa so zelo ohlapne, sploh kar se tiče prehrane.  Glede vedenja in ukrepov vodstva proti staršem pa smo dobili pojasnilo, da žal nimamo Ministrstva za moralo, ki bi ob verbalnih žalitvah lahko ukrepalo.”

Staršu se za poslano zgodbo resnično zahvaljujem. Hkrati držim pesti, da se bo dobro izšlo in da bosta vpleteni strani našli skupni jezik.

 

 

 

 

Dobro izgleda tudi ...

Leave a Reply