Nina je tista posebnica, ki je pravzaprav “krivka” za moj navdih za pričetek pisanja te rubrike. Bežno ali manj bežno se poznava že nekaj let, zadnja leta predvsem preko elektronskih impulzov, povečini v obliki Facebooka. 🙂
O Nini je težko pisati, priznam, saj človek ne ve, kje bi začel. Uspešna voditeljica, moderatorka, spikerka na raznih radijskih valovih. Prikupna, samozavestna, priljubljena. Take sorte ženska, ki diha življenje res s polnimi pljuči, a ne le to, ob tem se neizmerno zabava, vzklika in prepeva. To je Nina, kot jo poznam od prej, pred njenim drugim in tretjim rojstvom, kajti Nina sama pravi, da se je rodila trikrat.
Enkrat ob hudi prometni nesreči, ki ji je spodnesla in odnesla tla, a prinesla kolesa. Enkrat pa ob zmagoslavju ob dobljeni bitki z rakom.
Nina, ali je res? Praviš, da si se rodila trikrat?
Najbrž še večkrat, pa se vseh prejšnjih življenj ne spomnim 🙂 V tem življenju pa sem se vsaj trikrat, ja 🙂 Malo za hec malo za res… Govorim o 3 večjih borbah, ki sem jih zborbala. Sploh pri eni je šlo za las, kjer sem pa dobesedno oživela na novo. Počutim se kot princeska iz pravljice… Kot bi me uročila zlobna vila in urok sem lahko izničila šele, ko sem opravila tri težke naloge 🙂 No, zdaj imam pa pravljico nazaj 🙂
Najlepši moker poljubček vseh časov 🙂
Ninina poroka 🙂
Ko sem šla čez tvoje slike, se mi je zdelo, da si res princeska, ampak te sodobne sorte, ki ne čaka več princa na konju, ampak vzame šeflo in zajame življenje. Skok s padalom, potapljanje, poročno potovanje po Route 66. Noro. To je bil tvoj bucket list? Kaj je še zapisano in si želiš prečrtati?
Trenutno so na njem še stisk pesti, kar pomeni, da bi se zbudili moji prsti Trnjulčki; moje stopinje v mivki in hiška ob morju. To so tisti visokoleteči zapisi. Med njimi je bil tudi moj Leo! Potem je pa še veliko nižjeletečih 🙂
Popotovanje po Ameriki ali Ninin Hanimuuuuun 🙂
Bucket list – check 1
Bucket list – check 2
Kaj meniš, je tisto, zaradi česar si inspiracija – nekje sem prebrala, da se sama sebi ne zdiš nič posebnega?
Ljudje so me sprejeli za svojo, ker po vseh teh preizkušnjah živim, tako kot živim. Polno, večinoma srečno in optimistično. Po eni strani razumem, zakaj je moje življenje komu navdih. Po drugi strani pa z zadrego in kar s slabo vestjo sprejemam čudovite komplimente… Življenje ti pač prinese, kar ti prinese, in takrat se s tem spopadeš z vsem, kar imaš na voljo. Z vsemi štirimi okončinami, s srcem in dušo. In to ni junaško dejanje, to je borba za obstanek. Tudi dobra volja je borba za obstanek. Jaz ne bi mogla obstajat v temi in potrtosti. Zato nisem junak, želim samo polno živeti in to v vseh barvah in svetlobi.
Sedaj ste družinica z možem Galom in namlajšim Leom. Kateri te bolj nasmeje?
To bi bil neodločen boj 🙂 Vsak po svoje me nasmejeta in vsak po svoje jezita 🙂
Kako vidiš svojo pot, bi sama karkoli spremenila v tem življenju, če bi lahko?
Ko sem po prometni nesreči delala osebno inventuro, sem se večkrat ujela pri obžalovanju. To je nevarno čustvo. Sploh ko gre za kaj, česar ne moreš spremeniti ali popraviti. Zato sem se vsakič, ko sem se pri tem zalotila, okregala 🙂 Seveda bi rada nazaj svoje noge in z veseljem bi živela brez vse prtljage, ki jo s seboj prinaša moja poškodba, ampak ne na račun vseh čarovnij, ki so se zgodile in se ne bi zgodile, če bi spremenila svojo zgodovino. Ne bi imela Gala, ne bi bilo Lea, ne bi bilo Nine, kakršna sem danes.
Kaj ti je dandanes največji izziv? Kje najdeš l’bezen, kaj te navdihuje?
Največji izziv? Uh, v življenju z zlomljenimi vratnimi vretenci jih je vsak dan polno hahahaha. Ampak, če to odmislim, bi rekla, da je to dati Leu najboljšo popotnico za življenje in uspešno pomagati, da bo dober človek. Pa zapomnit si, da moški res, res, res niso iste sorte kot me. 🙂 Navdih in ljubezen poskušam najt v vsakdanjih drobnarijah. Ko pride mož dobre volje domov, ko se Leo smeji traparijam, ki jih zganjam okrog njega, da imam zdrava in ljubeča starša in ubrisani sestri, da me par prijateljev prenaša tako kot sem, da se mi uspe sami presest, da dam v avtu na glas dober komad, ko jaz vozim in sije sonce, v pogumnih ljudeh, v ljudeh, ki mi pišejo ali povejo svoje zgodbe, v vseh, ki se mi zahvalijo za mojo, v adrenalinskih dogodivščinah, v kavi ob morju … Včasih uspe, včasih ne. Ljubezen je vedno tu, samo ne opazimo je vedno. To zahteva kar konstanten trening 🙂
Z Nino sva krasno na kratko poklepetali preko dopisovanja na Facebooku, se nasmejali in sama sem potočila tudi kakšno solzico, saj pravi, da so njeni prsti Trnjulčki in da še spokojno spijo, zato jih nisva “matrali” preveč.
Danes imam novo spoštovanje in upanje v dobre, velike, neskončno fantastične ljudi, ki se nenehno smejijo. Ta prešerna dobrovoljnost je nalezljiva, širite jo. 😉
———-
Vse fotografije so v lasti Nine Wabra Jakič in uporabljene z njenim dovoljenjem.