V prvih tednih po porodu sem v dolgih, neprespanih nočeh velikokrat razmišljala. Od začetka nam je bilo sanjsko, spali smo kar nekaj ur, potem pa so se pričele težave in spanca je vedno manj.
Kopičijo se gore perila, ki ga nekdo mora pospraviti, prah v vseh kotičkih, iskanje pozornosti starejšega otroka je vse več in redko še najdem čas, da si kaj dobrega pripravim za pod zob. In vedno me prešine, ko se s kom na hitro menim, kdaj se dobimo oz. kdaj bomo utegnili najti minutko časa, da se bo vse poklopilo in bomo v miru poklepetali; takrat me prešine: Čas mi podarite.
Ne nosite mi daril, ne potrebujem oblekic in kapic in rokavic in plišastih igrač, ki nabirajo prah. Namesto tega mi podarite svojih 5 minut časa, da popazite na starejšega otroka, da se lahko v miru posvetim novorojenki.
Namenite mi 5 minut časa in pestujte novorojenko, da v naglici pospravim kup perila, ki mrko gleda že nekaj dni.
Vzemite si pol ure in peljite dojenčka na sprehod, da lahko vsaj za nekaj minut zatisnem oči. Čeprav ne bom, ker vidim številno drugih opravkov.
Prinesite juho, popolnoma navadno, bo zame to najboljša jed in čeprav si bom težko utrgala minutke, bom pripravila nekaj sladkega v zahvalo.
Podarite mi čas, da se lahko odpočijem in sem svojim otrokom prisotna mama, ne napol sanjava, težko osredotočena in večinoma v razmišljanju, kaj je še potrebno postoriti.
Vsem babicam, tetam, sestričnam, dedkom, stricem, znancem polagam na srce: ne nosite novopečenim staršem materiala, poklonite jim dušo in sebe, kajti to najbolj potrebujejo. Nekaj minutk brezskrbnega klepeta, nekaj trenutkov samo zase, pa čeprav je to le neka jminutna prha v miru, priljubljena nadaljevanka ali le strmenje v goli zid.