Čez domače ga ni, trdim jaz in ko pride v igro sendvič, sem podobna Joeju iz priljubljene nanizanke Prijatelji, ki je dolga leta zabavala naše študentske četrtke (?) – lahko to kdo potrdi, pozabila sem, ob katerih dnevih smo si to privoščili. Stoletja nazaj, vem … 😀
Skratka, ja, sem velika ljubiteljica sendvičev, a najraje jih pripravim sama in baje imam kar dober občutek za skladnost tekstur, okusov, omakic in izbire primernega kruha.
Nekaj primerkov:
Za hitro večerjo sem pripravila (tisto, ko pritečeš ob 18h iz igrišča, odpraviš dojenčka spat in ob 8h pričneš razmišljat, kaj bi sploh normalnega pojedel danes 😀 ) slasten domač sendvič, panin po naše, fast food v najbolj kvalitetni različici.
Na tanke trakce sem narezala eko rostbif Ekodar, ki je tako popečen v 3 minutkah, zadnjo minutko sem nanj vrgla še na tanko nalistano čebulo in nekaj žlic eko sojine omake tamare, ki da lep okus. Še malo soli in popra, pa sem odstavila in pokrila. V isto ponev sem dala na pol prerezane kajzerce, ki se tako malce popečejo, še vroče premazala z arašidovim maslom in nadevala s popečenim mesom, solatko, svežo čebulico, paradižnikom.
Drugi večer sem imela že namočeno čičeriko in sploh vse v pripravah za krasno zelenjavno juho, ampak me je ta sendvič tako zamikal, da sem ga ponovila, tokrat po mehiško. 😀
Najprej sem na olju pogrela začimbe (pazite, da se ne prismodijo!) – koriander, kumino, origano, dimljeno papriko, česen in kajenski poper (tega malo, ker peče in za otroke ne smemo pretiravat), nanje sem dala na trakce narezan eko rostbif Ekodar in na tanko narezano čebulico. Prav tako, kot dan poprej, sem pekla 3 minute in nato odstavila, pokrila.
V isti ponvi sem popekla male lepinje, premazala s pretlačenim avokadom z malo dodane soli, prekrila z govejimi trakci, dodala zeleno papriko, solato in paradižnik, za piko na i pa še malo balzamične kreme. Nori okusi!