Bom takole hudomušno pričela s tem zapisom, saj vsi vemo, da v resnici ni tako hudo, čeprav je v vsaki šali nekaj resnice, mar ne? 😉 Najprej naj povem, da ni zapis namenjen nobenemu posebej (čeprav se bo kdo marsikdo prepoznal v njem), ampak je le splet utrinkov, razmišljanj in izkušenj, ki ste mi jih predale mamice v dolgih elektronskih pogovorih v vseh teh letih.
In največkrat je bil izpostavljen problemček: “Lepo smo uvajali gosto hrano, malček je sprejel vse, sladkor (v vseh oblikah) smo jedli s sadjem, domačimi presnimi kroglicami, suhim sadjem in domačimi sladicami. Potem pa gremo na obisk k starim staršem, kjer dobi ogromno sladkarij, kljub temu, da sem prosila/prepovedala/izpostavila/argumentirala, da ne.” Če vam to zveni znano in bi želeli to rešiti s pristnim dialogom, vabljeni k branju dalje. 🙂
SAJ SI TUDI TI GOR ZRASLA NA TEM, PA TI NIČ NE FALI!
Ko to slišim, dobim kar pike. Res, pike, izpuščaje in živčno se pričnem praskati. Nekaj časa globoko diham, da gre vsa para ven iz ekonom lonca in potem bliskovito iščem v glavi 1001 argument, zakaj temu ni tako.
1. Ko smo mi gor rasli, no vsaj mi iz bivše Juge, oprostite, starši, še zdaleč ni bilo toliko vsega na pretek, prejšnje generacije so pa imele še manj vsega in je bila ena pomaranča ali sladkor na masti na rezini belega kruha cel praznik. Mi smo dobivali sladkarije občasno, mini trgovinice še zdaleč niso bile tako založene in kinder jajce je bilo cel žur. Več časa oz. nonstop smo skakljali zunaj (in s tem tudi pokurili vse to) in žlahta nam je namesto sladkarij podarjala svoj čas.
2. Razpravljati, koliko komu kaj fali, je v tem trenutku še prezgodaj, se pa nemalo mojih sovrstnikov že otepa s kakšno izmed zdravstvenih težav, značilnih za starejša leta (o groza, ja. 😀 ). Posledica hrane ali ne, ne vem, bi si pa upala trditi, da v tistem obdobju, ko je postajala in postala moderna “i jedna žlica Vegete” malodane tudi v kekse in torte ter hitre rešitve kock, dodatkov, hrane iz vrečke, je nekaj posledic ostalo tudi pri nas.
3. Hrana je bila (če ste redno jedli domače iz vrta in manj modernih industrijskih pripravkov) veliko bolj kvalitetna. Amen in pika. Predvsem glavna nosilca vitaminov in mineralov, zelenjava in sadje, pa tudi mesa ni bilo tako na pretek oz. se je jedlo predvsem domače. Sedaj smo bombardirani na vsakem koraku z nekvalitetno, iz daljnih krajev pripluto hrano, ki je kar osiromašena s hranili.
4. Velikokrat gre s to izjavo samo za izgovor, ker se nekomu pač ne da ukvarjati z nami in našimi željami oz. nekaj v stilu: Kaj bo pišče učilo kokoš. 😀 Mi smo to počeli drugače in že vemo, kako je prav. Jaz razumem oba vidika, ampak polagam na srce, da se spoštuje oba konca te palice, predvsem maminega, saj je to njen otrok, njena odgovornost, njena skrb in naj bodo v vseh pogledih konec koncev tudi njene napake. 🙂
KDO BO PA OTROKA RAZVAJAL, ČE NE MI, BABICE IN DEDKI?!
Jaaaa, se strinjam, kako lepo. Razvajajte jih, stiskajte jih do onemoglosti, čutite te male drobne ročice v svojih dlaneh, poiščite vaše poteze na teh čudovitih obrazih, božajte te naivne, nepokvarjene, dobre obraze. Skupaj se nadihajte svežega zraka na neskončnih sprehodih, spustite se po toboganu za iskro otroške norčavosti, naj prebudi razigranost tudi v vas. Razmigajte stare kolke, lovite se, skrivajte. Otroci so neizmerno hvaležni za to in to je razvajanje v pravem pomenu besede. Rišite, pišite, ustvarjajte, kuhajte, pecite skupaj z njimi, ti trenutki ostanejo za večno (Nikoli ne bom pozabila, ko me je nona učila celega postopka priprave prave italijanske lazanje, vsaka njena beseda mi še sedaj zveni v ušesih in jasno vidim stari štedilnik, zgarane črne lonce in vonj kadečega se masla).
Ne razvajajte jih pa s sladkarijami, saj ne delate s tem nič dobrega, kvečjemu levjo uslugo otroku in sebi. Otrok bo seveda vesel (ne vem, če je 1% otrok, ki ne mara sladkarij), sčasoma bo zahteval vedno več (vi boste seveda nosili vedno več) in na koncu ne bo več želel le družbe vas, ampak družbo bonbonov z vami. Dejansko povežejo sladkarije z vami in namesto spominov na kvalitetno preživet čas, bojo spomini na kupe sladkarij. Da o kariesu, debelosti in o hiperaktivnosti niti ne pričnem. Je pojedel nekaj sladkarji, pa se je kar naenkrat spremenil v trmastega neubogljivega pamža? Kar naenkrat zavrača zelenjavo? Zamislite se …
Popolnoma razumem nekaj generacij nazaj, ko sladkarij ni bilo in je bil en mali bonbonček res razvajanje, namenjeno redkim priložnostim. Danes pa temu (žal) ni več tako in gremo v nasprotni smeri – treba se je otepati prekomernega bombardiranja na vsakem koraku.
AH, NO, ZARADI ENEGA BOMBONA PA RES NE BO NIČ
Ali bo konec sveta zaradi enega bonbona? Ne, seveda ne, bodimo realni. Če je pojedel normalno kosilo (z ustreznimi hranili – ciljam na zelenjavo in kvalitetne beljakovine in ogljikove hidrate), lahko brez večjega pompa dobi kaj sladkega. Če greste potem še na sprehod, še toliko boljše. Še nekaj – bele testenine, zalite s smetano niso obrok, po katerem bi bilo smiselno dodati še sladkarije, upam, da je to jasno. 🙂 Ker to pojest res ni neka strašna naloga za otroka. Dodajte še brokoli, pa da vidimo. 😀
Veliko bolj podpiram domače sladice, sveže pripravljene. Ne bom pridigala o načinu priprave (čeprav mi je slabo, ko berem nekatere recepte – enaka količina sladkorja kot bele moke, nekaj jajc, vanilijev sladkor, posuto s sladkorjem v prahu, kilo masla), ampak če gre za mali košček vsake toliko bo veliko manj škode kot zasipavanje s predelanim kupljenim sranjem (pardon izrazu).
Prav tako “zaradi enega bonbona” ne drži vode dolgo, saj se to kaj hitro spremeni v nekaj več bonbonov, pa še rogljiček za povrh in naj bo, še košček čokolade. Pred večerjo, preden ga dostavite nazaj domov, po možnosti. 🙂
ČE JE PA TAKO LEPO PROSIL …
Ta mi je tudi zmagovalna. Ajaaa, zato ker je prosil, potem pa le. 😀 Ko bo prosil za inzulin, mu boste tudi ugodili? (Vem, karikiram in pretiravam, ampak kdaj je treba, da se spodbudi razmišljanje). Mi smo tu, da vzgajamo in vi ste tudi tu, da vzgajate in nič ni narobe, če otroku mirno rečete Ne. Pač ne. Nič bolj in nič manj vas ne bo imel rad. Prisežem. 🙂
Vem, razumem vas. Zaiskrijo se mu učke, ko prejme tisto sladkarijo in vam je toplo pri srcu. Pa ne zato, ker sta babi in dedi tako kul, ampak zato, ker sta podarila bonbon. A si res želite takega odnosa?
ČE BOŠ POJEDEL VSE, DOBIŠ …
Prosim, ne pogojujte. Naj ne bo obrok pogojen s sladkarijami. Obrok mora pojesti zato, ker je to obrok, ki ga mora pojesti. 😀 Drugače ga niste naučili nič (ciljam tudi na starše), razen tega, da bo začel povezovati pogojevane obede s sladkarijami. Pripravili ste kosilo/večerjo, domače je, sveže je. Sedaj jemo in to je to. Ne jemo kosila/večerje zato, da bomo potem lahko jedli sladkarije. Halo, kako se to trapasto sliši, a ne?
Da zaključim in zaokrožim, nič ni narobe s tem, da otrok dobi kakšno sladkarijo (koliko je to, ve vsak starš zase in tukaj boste vi sami postavili lastna pravila). Naj bo po obroku, ki ga je pojedel brez pogojnikov in dobi nekaj sladkega, če imate pač tako kosilo. Mirno zato, ker bomo sedaj pojedli nekaj sladkega. Ne zato, ker smo jedli stročji fižol, ne zato, ker smo pojedli cel krožnik rdeče pese, ampak ker bomo pojedli nekaj sladkega. Mirno.
Zgornje vrstice preberite mirno in razmislite. Če se boste razburjali, ste se verjetno kje prepoznali in se vprašajte, zakaj ste razburjeni. 🙂 Želim samo osvetliti določeno temo, ki je v mojem svetu otroške prehrane dokaj pereča, jaz pa želim le, da bi bili vsi zdravi, nahranjeni, uspešni in srečni. Resnično in zato se tudi dotikam takšnih tem, opisujem, poskušam zajeti oba vidika ali več njih. Zato ker ne želim biti le še en blog, ki malo kuha in pametuje, vse za dobro reklamo in pomp, ampak srčno srčno ciljam na dobre nasvete in pomoč.