Eno za mamico, eno za atija …

Verjetno se marsikdo od vas spomni izštevanja žlic, ki so letele proti ustom vaših sorojencev (ker predvidevam, da se noben ne spomni izkušenj iz tako zgodnega otroštva, čeprav so pri marsikomu letele tudi do vaših ustec). Ali pa neskončno sedenje za mizo, kjer ni bilo prostora za komunikacijo med otrokom in staršem, ampak je bil zgolj in le “moraš!” Kdo od vas ne je določenega živila, ker so vas z njim silili v vrtcu? (že slišim, “špinača!” 🙂 )
Če bi vse tri zgornje izjave, vprašanja z odgovori vred dali na skupni imenovalec, bi lahko rekli, da je ta(k) otrok izbirčnež. Kako je živeti, bivati in predvsem kuhati s takim izbirčnežem, si verjetno tudi marsikdo med vami predstavlja. Bi jedel pa ne bi jedel, enkrat je že jedel, pa tega ne bi več jedel, včeraj je še super jedel, danes pa je ista jed – oh joj, strašna. Včasih so rekli, da je ta izbirčnež razvajen, da ni dovolj lačen, da si neprestano izmišljuje, da je treba z žlico letati za njim in ga med animacijo hraniti. Hm ja, veliko različnih teorij, idej, rešitev pa med temi izjavami ne vidim. Potrudila se bom malce bolj osvetliti ta pojem “izbirčnež”, ga predstaviti z vidika staršev (predvsem mamic, ki večkrat in pogosteje dnevno kuhamo kot ostalo sorodstvo – brez zamere, kak kuharski strokonjak ati, če se namreč prepoznate, vabljeni, da berete dalje), vam predočiti določena psihološka stanja, ki spremljajo celoten potek priprave in hranjenja takšnih izbirčnežev.

KDO JE IZBIRČNEŽ?
Najprej, da pojasnim, da tega termina ne uporabljam v slabšalnem pomenu, nikakor ne, predvsem zato, ker otrok ne obsojamo, pa tudi zato, ker prinaša, kot bo videti v nadaljevanju, tudi marsikaj dobrega. 
Izbirčen je tisti otrok, ki ga tako označimo mi ali okolica. Oznaka prileti predvsem zato, ker otrok pri hranjenju ni izpolnil določenih pričakovanj, predvsem v smislu:
– moral bi pojesti to in to (ker tako narekujejo smernice za določeno starost pri uvajanju in dalje)
– moral bi pojesti toliko in toliko (ker tako pravijo grami v tabelah; ker je toliko pojedla bratrančeva Špelca; ker pravi babi, da je lepo rejen otrok zdrav otrok; ker se nam zdi, da od tega ne bo sit
– moral bi pojesti vse (ker se tako spodobi; ker se hrane ne meče stran; ker bo drugače lačen, …)

Torej vidimo, da veliko teh izjav izhaja iz nas samih, še pogosteje pa iz bližnje okolice. S čimer ni v osnovi nič narobe. Veliko dobronamernih nasvetov se namreč najde v ljudski modrosti starejših generacij, ampak le takrat in do tiste mere, ko ne vstopajo v našo svobodo odločanja o prehranskem sistemu. Le še do takrat, ko v nas ne vzbujajo občutkov krivde, slabe vesti, slabe volje. Ko je ta meja prestopljena, naj bo tudi s poslušanjem nasvetov konec. Sistem dveh ušes pride v takih primerih prav: skozi eno noter, skozi drugo ven. 😉 
Drug, navadno močnejši glas, pa je tisti v nas, ki nam nonstop trka in nas vznemirja. Ali delam prav, ali uvajam narobe, ali moj otroka dobiva dovolj, kje sem naredil/-a napako, ali poiščem pomoč? 
Poglejte, z izbirčnežem ni nič narobe, pa z vami tudi ne. Ste le starš, ki želi optimalno poskrbeti za svoj podmladek. Pika. Ni narobe, če ste ubrali eno ali drugi ali tretjo ali kombinacijo vseh metod uvajanja; vem, da znate kuhati, in čeprav niste ravno Gordon ali Jamie, se le držite receptov in uspelo bo; če otrok lepo raste in se razvija, mu očitno tudi le 10 žličk, bohpomagej, prinaša dovolj, da … lepo raste in se razvija. 🙂
Izkušnje kažejo, da je izbirčnežem lažje kasneje v življenju, zato ker znajo izraziti svojo voljo, želje, zahteve, pomisleke (le kdo si želi pohlevne ovčke, ki vedno samo kima); znajo jasno in glasno povedati, ko jim kaj ni všeč, znajo se postaviti zase. Ali je s takšnim otrokom naporno? O JA! Ampak vemo, da se pri otrokih kadarkoli se trudimo, vlagamo, skrbimo, to enkrat obrestuje; to ni tolažba, v to sem prepričana.

KAKO ROKUJEMO Z IZBIRČNEŽEM?
Ne vem. Resnično nimam enotnega recepta za vse. Kuharija z izbirčnežem je kompleksna, zahtevna, odvisna od več dejavnikov: starosti, načina in metode uvajanja (mogoče da, mogoče ne), njegove pripravljenosti za pomoč, naše motivacije, časa in energije, pa tudi idej, kombinacij in nenazadnje budgeta. 
Vsekakor velja izpostaviti nekaj zlatih pravil pri hranjenju izbirčnežev:

1. Nikoli, nikoli in nikoli ne silimo. Zdrava pamet nam namreč pove, da otrok ne bo razvil okusa za določeno jed, samo zato, ker smo ga silili z njo. Predstavimo, da. Pokažemo, da. Pripravimo, da. Pustimo, da sam izbere, ko želi in pokaže zanimanje, da. 
Poleg tega, da mu bomo s siljenjem določeno živilo priskutili (:D), nam zna tovrsten princip fajn udariti nazaj – otrok izgubi zaupanje v nas (ne sledimo mu), izgubi zaupanje vase (s tem, ko rečemo da, izgubi lasten ne) in to lahko pripelje tako daleč, da otrok apriori zavrača vse, kar je novega, pa tudi že znanega. Ni pravilo in ne vedno, lahko pa.
–> MOŽNA POT: Ob času obroka pripravimo eno do dve njegovi ljubi jedi in zraven dodamo nekaj novega oz. tistega, kar si želimo, da bi tudi pojedel ali vsaj poskusil. To ponavljamo in zna se zgoditi, da bo lepega dne, ko boste postali brezbrižni, samostojno in samoiniciativno nekaj, kar želite, tudi poskusil.

2. Priznajmo si, nimajo vsi otroci enako razvite palete okusov, še odrasli je nimamo, da bi jedli vse. Kdor tukaj je resnično vse, naj dvigne roko! Jaz jem večino stvari, ampak vampov res ne, pa kravjega repa tudi ne, pa recimo pojem brokoli, ne mečem se pa po trepalnicah zanj. In tako je z otroki, ne prija jim vse v točno tistem času in takšni obliki, kot smo mi ponudili (in pričakovali, spet, da jim bo). 
–> MOŽNA POT: Ponujajte tista živila, ki so tudi vam ljuba. Ne, ni treba imeti 5 različnih vrst zelenjav in sadja dnevno, vsaka sorta zelenjave in sadja namreč vsebuje pretežno vse vitamine in minerale, potrebne za živahno rast. In druga pomembna stvar, ne pripravljajte živil, ki vam niso všeč in jih niti ne poznate. Se vam ne svita, kaj je topinambur? Ok, naredite ovinek okoli recepta. Bi ga poskusili? Dajte. Vam je bil všeč? Bljak, ne. V redu, ne kupujte ga več. Če me razumete, materina in družinska kuha je tista unikatna in prav vaša, tista, ki jo bo vaš otrok vzljubil in vpeljujte tiste okuse, ki so vam všeč.
Če ste pa vi ljubitelj določenega živila in bi otroku resnično radi privzgojili, delili to ljubezen z njim, to živilo pripravite na 100 načinov, mogoče mu bo pa kateri le spodbudil brbončice, da bo naslednjič sam zaprosil za to. Če ne znate pripraviti živila na 100 različnih načinov, me kontaktirajte, vedno najdemo rešitev.  

3. To je že vse jedel, sedaj pa nič več.
Tako je. Če ste imeli dojenčka, pri katerem je šlo uvajanje kot po olivnem olju, pri 18. mesecih ali okoli 2. leta starosti, pa prične zavračati hrano kot po tekočem traku, nikar si puliti las. Gre za normalno fazo v razvoju, ko bi malček želel vse sam. 
–> MOŽNA POT: Otroci te starosti imajo radi izbiro. Radi izberejo igrače, radi izbirajo oblačila, želijo končno svetu pokazati, da njihov jaz diha, da je viden, želi biti slišan. Zato odpravita se skupaj na tržnico, ogledujta si, pretipajta (če tete dovolijo 😀 ), prevohajta, naj sam izbere. 
Razvojna pot od dojenčka do malčka se zdi kratka, otroku pa predstavlja eno veliko potovanje. Kjer prihaja do velikih sprememb v možganih, razvoju čutil, izkušnjah s teksturami, barvami, oblikami, … Tako se tudi brbončice navajajo na druge okuse, jih sprejemajo ali pa zavračajo že znane. Večinoma so pa odprti za nove okuse, zato se splača to izkoristiti.
–> MOŽNA POT: Pripravite znane jedi na drug način, tako da uvajate nove začimbe, dodajate manj znana živila v znano jed (naribano bučko v bolonjsko omako, nove začimbe, ki jih sedaj že lahko užije).

4. Velikost obrokov
Čeprav se nam zdi, da na krožniku ni velika porcija, se otroku mogoče ne zdi tako. Preveč naložen krožnik (kot ga vidi on, ne vi!), zna malčka prestrašiti in si preprosto ne upa podati vanj. 🙂 
–> MOŽNA POT: Obroke razbijte na več manjših in če je to 7x dnevno, ni nič narobe. Imejte pri roki ostanek kosila, kakšno zdravo malico, ipd. Obok razbijte na manjše porcije in jih razdelite na krožnik s predelki, tako vizualno izpade manj in otrok zna prej poseči po takem obroku. 

5. Ohranite veselje, čeprav je težko, ko ste se trudili nekaj ur z razmišljanjem glave, kaj bi pripravili, potem pa otrok (oh, ti, nehvaležnež!) niti ne poskusi. Otroci imajo radi različne oblike, barve, pisane krožnike. Ne zaključite dneva s tem, da ne znate kuhati. To ne drži, vsak zna kuhati. Če otrok ne poje, ok, pospravite in počakajte do naslednjega obroka. Otroci so, kot vemo, senzibilni in izredno čuteči, mogoče še bolj, kot se zavedamo. Naš nemir, vznemirjenje, stres, napetost začutijo takoj in to energijo povlečejo nase. Enako velja za pozitivne občutke.
–> NASVET: Ohranite sproščenost. Ne, ni in ne bo konec sveta, če ni jedel obroka po vseh reglcih. Ne, niste slab starš, ker niste pripravili danes 143 različnih oblik jedi. Ne, nič ne bo narobe, če bo danes cel dan jedel kruh, ker ste obupali nad vsem in preprosto nimate energije za rezljanje bučk v obliki stolpa v Pisi. Ne, kakorkoli, ta vaš odzvanjajoč “mora, mora, mora, moral bi” lepo utišajte, ker ne boste z njim dosegli nič. Ne, ne obremenjujte se, če niste še pripravili vseh receptov BoobeeFoodee ali sledili vsem prepovedim, zahtevam trenutnih trendov sodobne prehrane in bo danes otrok pojedel malce več glutena. Ok, ga bo pa jutri toliko manj. Kaj želim izpostaviti z vsemi temi karikiranimi primeri? Da je vsak obrok doživetje zase in odvisen od ogromno dejavnikov. Zdi se mi, da smo danes predvsem mame preveč napete in bombardirane z vseh strani o tem, kaj in kako bi morali in zakaj smo to dali in onega ne, in !o moj bog! a korenčka pa res ne je, ali kaj? A veš, koliko vitamina A zamuja? Ko se sprostimo in pripravimo nekaj, ob čemer uživamo, bo otrok vejetno prej jedel. Pazi in pazite – brez pričakovanj. Nikoli si delati utvar, da le zato ker smo pele in plesale kolo okoli štedilnika z neznansko energijo in dobro voljo, da bo otrok ta obrok pojedel. Mogoče. Mogoče pa ne. Torej, ponavljam, brez pričakovanj se spravite kuhat in kdaj pa kdaj poskusite kakšen nasvet iz zgornjih točk. Pa še nekaj – se je kdaj spravil kuhat vaš mož (ali mama, teta, sestrična, sestra, ipd.) in neobremenjeno skuhal nekaj (navadno s kakšno čudno kombinacijo, popolnoma izven prehranskih smernic), otrok je pa vse pojedel brez težav? Poznano, ne. 😉
Ko imate čas, se vprašajte sami sebe, nekaj pomembnih vprašanj: 
* Kaj vam hrana predstavlja? Koliko vam pomeni? Menite, da bo brez zdrave prehrane in optimalnih kombinacij vsega konec? Kaj pričakujete od obroka?
* Kako je hranjenje potekalo pri vas, ko ste bili otroci? Kdo je prevzemal vlogo “hranitelja”? Imate na otroštvo in hrano lepe občutke? Ste vedno v oblaku Proustovih magdalenic?
* Kako se počutite, ko hranite otroka? Kakšni občutki se zbujajo, ko zavrača/sprejme hrano?

Vsi odgovori vas bodo usmerili v lažje razumevanje hranjenja in vsega, povezanega s tem, kajti celoten proces izhaja ravno iz vas. Iz tega se porajajo pričakovanja, se razplamtijo napetosti, razbohotijo sreča in veselje in žareča lička.

Pa srečno! 
Vaša Klavdija

Dobro izgleda tudi ...

Leave a Reply