Pribor in tehnika

nom

Najpogosteje pričnemo s plastično žličko, ker so lahke in priročne, čeprav nekateri prisegajo tudi na kovinske, saj na njih lažje okusimo, koliko je hrana topla. Spet tretji pravijo, da so kovinske na robovih preostre. Sama menim, da je (tako kot povsod) odvisno od mamice do mamice in od otroka do otroka; sami izberite nekaj, kar vam je domače in ljubo in tako boste naredili še največ.

Bodite pozorni le na:

  • da žlička ni preširoka za majhna usteca
  • da je ročaj dovolj dolg, da boste lahko udobno hranili (ne skrbite, na začetku je v vsakem primeru veliko packarije, saj smo tudi starši nerodni in moramo osvojiti tehniko od posodice po zraku do ust, da ne kaplja, da nam hrana ne pada na poti do ust dol z žličke, da se otrok mimogrede premakne in zgrešimo usta … 🙂 lepote hranjenja, ki jih bomo ohranili v lepem spominu 🙂 )
  • da je tudi posodica primerna, da se ob morebitnem nenadnem zgibu ne razlije (obstaja jih ogromno – nekatere imajo že podstavke, na katerih trdno stoji potem posodica, druge ohranjajo toplo hrano dlje časa, tretje so praktične za pomivanje in vzdrževanje – tudi tukaj ni tako pomembno, kaj izberete, le da se vam zdi praktična in primerna, pa boste najbolj zadovoljni)

Hrana naj bo sveže pripravljena; če se zgodi, da otrok recimo zaspi ali ne bi jedel trenutno, jo takoj ohladite (pri hrani, ki dlje časa stoji na pultu in se postopoma ohlaja, je več možnosti za razvoj bakterij). Hitro ohladiti pomeni v največ 20-ih minutah in potem pospraviti v hladilnik. To najhitreje storimo tako, da jo postavimo v umivalnik/večjo posodo z ledeno vodo, hrano večkrat premešamo; ohlajena je nekje v 10-ih minutah. Ob ponovni uporabi jo segrejemo, da se prevre in potem uporabimo.

Tehnike hranjenja: ni neke tehnike, ki bi obstajala in bi ji sledili. Pomembno je, da je nam in otroku udobno, da se počutimo prijetno, ko ga hranimo, to vsekakor šteje največ. Kot pravim, na začetku bo nekaj težav, tudi pri nas – nerodni smo, ne vemo, kako držati, s katero roko bi lažje hranili, naj sedimo na levi ali desni … nič hudega, to so zabavne male nerodnosti, ki tako hitro minejo, da pozabimo na njih prej kot rečemo “keks”. 🙂

Zaščita: oblecite sebe in otroka v nekaj, kar je pralno; verjemite, tudi ko ne pričakujete, kaj zleti. 🙂 Sama sem imela kar velik kuharski predpasnik, za otroka pa velik nepremočljiv slinček.

Animirati ali ne? Raje ne. Otrok se mora postopoma naučiti ločevati med igro in hranjenjem; če ga bomo namreč animirali, izvajali letala, oponašali živali in izumili 1001 način, kako naj žlica pride do ust, bo hranjenje povezal z igro in ne bo več meje med enim in drugim. Poleg tega, kaj pa ko se navadi na celo cirkuško točko že med osnovnim uvajanjem, bomo pri 1. letu potem najeli klovna, da ga bo dovolj zanimiral, da bo jedel? 🙂

To obratno seveda spet ne pomeni, da smo smrtno resni in da hranjenje poteka v strogi tišini. Bodimo sproščeni, otrok to začuti in seveda lahko izpuščamo zvoke, ki so prijetno povezani s hranjenjem: njam njam, pogladimo se po trebuhu, poskusimo hrano pred njim in zapretiravamo: “Mmmmmm, kako je dobra.” 🙂

Sama sem od začetka vedno postavila jed pred njega, razložila, da bomo sedaj jedli kosilo, kaj bo jedel, pokazala na vsako sestavino (preden sem potem spasirala vse skupaj) in povedala, kaj bo jedel. Zdi se mi namreč, da tudi otroci, tako kot odrasli, jedo z očmi in da če je hrana privlačna, pisana, živih barv, nam še dodatno vzbudi tek.

Domači vaniljevi kornetki

A je tudi vam poletje čas, ko bi vsak dan jedli sladoled? Pri nas smo nori nanj in tudi meni ...

Learn more
(Visited 673 times, 1 visits today)

Leave a Reply