Ti krhki flancati so pa … preprosto nekaj najboljšega, kar je mogoče jesti okoli pusta hrusta. Nežni, res krhki, kot piškotki, slastni, polni okusa in sploh ne presladki. Že ful let komaj čakam, da je pust, ker jih naša mama pripravi več kot odlične in nobeni se ne morejo kosati s temi. Pika. 🙂
Letos sem se odločila, da jih ovekovečim tudi pisno in slikovno ter jih tako še dodatno počastim. Priprava je res preprosta, preden rečeš “keks”, so pripravljeni in ker so tako dobri, jim oprostim tudi globoko cvretje. (Čeprav sem med pripravo vseskozi pogledovala proti pečici in se spraševala, kaj če bi …? Ampak ne, odločila sem se točno in natančno slediti maminemu receptu. (In jo tudi klicala vsaj 16x in spraševala za natančna in podrobna navodila. A saj veste, kakšne so izurjene mame, ki vse pripravijo mimogrede.
– Ej, koliko daš pa masla?
“Ma ne vem, delam na uč, vrži ene tolko.
– Ja koliko?
“Ja ne vem, približno za eno žlico.” 😀
Hm, ok. 😀
Saj potem sva se vse zmenili in tudi flancati so več kot uspeli. Pravzaprav so tako uspeli, da mi jih je še za sliko uspelo dobiti le nekaj ostankov.
Ker je jutri čas zaljubljenih in ljubljenih ter hkrati tudi nori pust, sem združila oboje v flancaste srčke. Prav fletni so, a ne? 🙂
V originalu so seveda pripravljeni klasično – razrezani s tistim narebranim koleščkom v podlogovate pravokotnike, ki se med cvretjem lepo zvijejo na vse strani.
Ponovi vajo? Seveda. 🙂
[yumprint-recipe id=’329′]