S Kajo naju veže že daljše poznanstvo, ko sva ravno na pragu pobega iz najstniških let delile skupno ljubezen do elektronske glasbe in se srečevale na takšnih in drugačnih eventih. Kdo bi si mislil, da naju bodo čez toliko in toliko let družila ljubezen do otrok, druženja z njimi in pripravljanja takšnih in drugačnih zgodb le zanje.
Kajina zgodba je posebna. Ona je namreč prva porodna fotografinja v Sloveniji (http://porodnafotografija.si/) in ko mi je zaupala to svojo željo že dobro leto ali več nazaj, sem kar nekaj časa tuhtala in se spraševala, kdo in kaj in kako in zakaj. 🙂 Ampak ker je tema zelo zanimiva in pri nas redka, je vzbudila mojo pozornost, zato sem se odločila deliti tudi z vami, saj verjamem, da marsikoga to zanima.
Kaj o sebi pravi Kaja?
Rodila sem se v Kranju, kar je bilo leta 1983 nenavadno, če je bila tvoja mami iz Spodnje savinjske doline, ampak poznala je eno super babico in tako sem prijokala na svet na Gorenjskem. V osnovni šoli sem rada hodila na pevske vaje in se naučila pisati z levo roko, kar počnem še danes (čeprav večino časa raje tipkam kar z obema). Leta 1998 sem si za valeto prvič pobarvala lase na takrat popularno “gnilo višnjo”, naslednji večji šok mojih las pa je sledil leta 2001, ko me je mami po propadli vožnji z vlakom (nisem vedela, da moram prestopiti na Zidanem mostu) prišla iskat v Blanco, kjer me je poleti hitro opazila, saj so moji roza lasje precej iztopali iz bujne zelenine poletnega rastja. 🙂
V tistih časih sem ravno obiskovala Srednjo solo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in imeti roza lase je bilo takrat zame najbolj normalna stvar na planetu. Danes so sicer bolj umirjene barve, iz tistih časov mi je ostal le še uhanček v nosu in pa ljubezen do fotografije.
Lani maja me je sestrina ideja o porodni fotografiji tako obsedla, da sem dva meseca pozneje že fotografirala prvi porod. Ker sem po naravi precej radovedna, me je zmeraj bolj začelo zanimati vse v zvezi s porodom. Zato sem se oktobra udeležila Mednarodne porodne konference v Mariboru, kjer sem dobila ogromno tistega starega, že pozabljenega dragocenega znanja o pravi naravi in fizioloških procesih poroda, ki ga z veseljem podajam tistim, ki jih to zanima. Spoznala sem tudi veliko zanimivih žensk, z nekaterimi smo še v stikih in tudi to je tisto, kar se mi zdi pomembno. Da se spoznavamo, menjamo znanje, ideje in vizije, ter druga drugo bogatimo.
1. Kaj te najbolj pritegne pri samem fotografiranju, imaš preference glede motivov?
Najbolj me pritegnejo ljudje, njihova lepota, izrazi na obrazu, kaj počnejo, kako živijo… fotografijo vidim kot pomemben element v kroniki življenja. Če govoriva na splošno glede motivov, me zadnje čase najbolj očarajo dojenčki. Pred kratkim sem fotografirala dojenje in ob koncu sem bila polna pozitivne energije in ustvarjalega zanosa. Fotografiranje otrok mi je v užitek in izziv, ker nikoli ne veš kaj te čaka. Otroci so tisti, ki narekujejo, kako bo potekalo fotografiranje, njim je vseeno za naše plane in včasih se je treba še dodato potruditi da dobim tisto, kar sem želela, ampak je na koncu zmeraj vredno.
2. Kaj te najbolj očara pri porodni fotografiji?
Pri porodni fotografiji ni poziranja, ni narejenih trenutkov, zgodba se odvija pred menoj v vsej svoji surovosti in veličini in to je tisto, kar me je pritegnilo že na začetku. Ni nekega scenarija dogodkov, kot na primer pri poroki in ravno v tem je čar.
3. Kako poteka celoten “zmenek” s starši? Se dobite, razkrijejo želje? Kaj je pri tem, torej porodnem fotografiranju, največji izziv?
Tako je, najprej se seveda spoznamo da vidim, kaj si želijo in česa morda ne. Pomembno je, da se o vsem temeljito pogovorimo, da gre na dan poroda vse tako, kot je treba. Sploh je fino, če ima ženska pripravljen porodni načrt, tako tudi jaz približno vem, kaj lahko pričakujem. Po želji naredim nekaj fotografij bodoče mamice že v nosečnosti, da izginejo morebitne nesigurnosti in da vidimo, če sodimo skupaj. Največji izziv je priti pravočasno do porodnišnice, čeprav do sedaj to ni bil problem. Še večji izziv bi bil neplaniran carski rez, kajti v tem primeru me skoraj zagotovo ne bi spustili v operacijsko sobo. V tem primeru bi naredila fotografije prej in potem, ter zaupala fotoaparat kateremu izmed osebja, da bi dobila vsaj kakšen posnetek poroda.
4. Verjetno se seveda trudiš, da si minimalno opazen faktor pri samem porodu, je to težko? Kako pa te sprejmejo ostali – zdravniki, sestre, babice? Kakšna zanimiva izkušnja, zgodba, anekdota?
Meni ni težko biti tiha in neopazna. Sploh zato, ker sem majhne rasti, se mi zdi, da je to še prednost. Je pa tudi res, da so ženske ponavadi proti koncu že čisto v svojem svetu, skoncentrirane le na to, da spravijo otroka na svet in se niti ne zavedajo, kaj se dogaja okrog njih. Do sedaj sem fotografirala v Jeseniški porodnišici in tamkajšnje babice so bile izjemno prijazne in so me toplo sprejele. Pred tem sem po telefonu govorila s predstojnico oddelka, da bi preverila če je uredu, da bom zraven pri porodu in tudi ona je bila zelo prijetna sogovornica. Drugih zanimivih zgodb iz porodnišnice pa zaenkrat še nimam.
5. Srčno upam, da bo porodna fotografija pri nas postala bolj razširjena in mogoče manj tabu. Kje ti sama vidiš prihodnost in kaj so največje ovire trenutno?
Hvala, tudi jaz. Mislim, da bo v prihodnosti zmeraj bolj normalno roditi doma, ali pa v porodni hiši (na katero verjamem da nas že mnogo nestrpno čaka). Dom je tisti kraj, kjer se lahko ženska najbolj sprosti in tudi zadnje raziskave so pokazale, da je za zdrave nosečnice manj tvegano roditi doma.
Večina naših porodnišnic je zelo zadržana do števila spremljevalcev, ki jih ženske pripeljejo sabo. Prisotnost partnerja je dovoljena povsod (čeprav je ponekod plačljiva), zatakne pa se pri drugem oz. tretjem spremljevalcu. Tukaj menim, da je pomembno, da ženske same izrazijo svoje želje in verjamem, da se bo tudi ta politika sčasoma sprostila.
Držim pesti, da bo pri nas kmalu čim več takšnih srčnih, nepozabnih in pristnih fotografiranj. 🙂 Kaja nudi tudi slikanje dojenja, kar prinaša neponovljive fotke močne vezi med mamico in dojenčkom.
Sledite ji lahko na FB: https://www.facebook.com/porodnafotografija/
—————————
Vse fotografije so v lasti Kaje Božiček, porodnafotografija.si in objavljene z njenim dovoljenjem.
Pingback: Porodna fotografija – vse kar vas zanima – Aluria