Tako nekako si tradicionalno sledijo “tehnike” obdelave obroka, ki ga ponudimo našemu otročičku.
Od začetka gladke, spasirane kašice, ki jih pripravimo sami; odkrila sem, da se še najbolj obnese pretlačiti čez gosto kovinsko cedilo, saj so takrat koščki res drobni, čeprav je potrebno v tem primeru malce dlje kuhati na pari.
Možno je tudi zmiksati z navadnim paličnim mešalnikom, ki je preprost in priročen, predvsem za pomivanje in vzdrževanje.
Ko otročičku izrastejo zobki (enke in dvojke največkrat), lahko poskusimo ponuditi tudi koščke; vedno bodite pozorni, da se otrok ne bi začel dušiti; najverjetneje se mu bo zaletelo prvih nekajkrat, saj je vajen hrane predvsem hitro požirati in ne še prežvečiti.
Tudi v tem primeru ne skrbite, bodite res le pozorni in spremljajte, kaj se dogaja, predvsem pa ne obupajte prehitro. Zelo pomembno je, da se otrok postopoma navadi jesti koščke, saj je žvečenje pomembno za razvoj čeljusti in s tem pozneje tudi govora. Opazili boste namreč, kako začne postopoma potiskati hrano proti zobem in jo tako mleti, ne več le požirati.
Enkrat po 10. mesecu je recimo že primerno, da čim več krat ponudimo hrano v koščkih, vaja tudi v tem primeru dela mojstra. Ponudimo – opazujemo – reagiramo.
Če ne sprejme, ni panike. Samo spasiramo in naj lepo mirno poje kašico.
Naslednji dan pa spet ponudimo. Ja, vem, verjamem, ogromno potrpežljivosti in vztrajnosti je potrebno pri nekaterih, vendar je pa zelo dober občutek zanj in za nas, ko končno lepo prežveči svoj obrok.
Če vam zaupam, da sem pri našem otroku vztrajala slabe 3 mesece, da se je navadil na koščke in v celoti pojedel na kose narezano zelenjavo/meso/krompir, potem vidite, da ti procesi pri nekaterih kar trajajo. 🙂
Torej, od gladke kašice do postopoma na zelo drobno nasekljane in grobo pretlačene koščke, postopoma pustimo malo večje, pa spet malo večje, dokler ne dosežemo nekih primerno velikih koščkov za otroška usta. Ki tudi rastejo. 😉